Babištvo in ugovor vesti – intervju

Diplomirana babica, ki želi ostani neimenovana, je z nami podelila izkušnje iz svojega poklica.

Nam za začetek predstaviš nekoliko svoj poklic? Kaj delaš in zakaj si se odločila zanj?

Po poklicu sem babica in trenutno delam na oddelku, kjer so mamice z otroki po porodu. Prej sem delala tudi na porodnem oddelku. Zakaj sem se odločia za ta poklic? Rojstvo se mi zdi čudež. Nov človek pride na svet! Ko sem bila zraven pri porodih, se mi je zdelo, da je to velik privilegij, da si lahko zraven in da skušaš pomagati pri tako svetem dogodku. Nagovarja me tudi, kako se je že v zgodovini gledalo rojstvo, kot na dogodek, na katerega lahko samo zreš in se čudiš. Stare babice so imele zaprisege, da bodo vedno delale v dobro mame in otroka.

 

Na svojem delovnem mestu si se srečala tudi s stvarmi, ki niso bile v skladu s tvojo vestjo. Kaj je to bilo, kako si se s tem spoprijela?

Bila je pot. Že preden sem šla delat v porodnišnico, sem vedela, da pridejo na porodni oddelek tudi splavi v višji nosečnosti, ki jih odobri komisija. To so že večji otroci, s katerimi je kaj “narobe”. Jaz sem iskala delo na porodnem bloku in sem to vedela. Nisem pa vedela, kako pogosto se to zgodi. Na nekih duhovnih vajah sem o tem veliko razmišljala. Prišla sem do zaključka, da če pride ženska k meni samo rodit in ji pomagam pri tem, to naredim z ljubeznijo in s spoštovanjem do otroka, potem je to v redu. Mogoče bom lahko njej s tem nekaj dala. Dejanje splava je že nekako zaključeno, ne morem več ustavit poteka in do tega nimam odgovornosti. Potem ko pa sem to delala, sem se ves čas spraševala: “Zakaj me ves čas nekaj bremeni?” Najbolj se spomnim, da me je spremljal strah, en tak nemir. Vmes je bilo tudi eno obdobje, ko me ni bilo ničesar strah. Kot da sem odrezala čutenja, da sem lahko preživela.

 

Kateri so bili ti dogodki? Kako so vplivali nate?

Za te dogodke sem danes hvaležna. Prvi se je zgodil, ko sem bila sama tretjič noseča in sem bila v 18. tednu nosečnosti. V porodnem bloku smo imeli eno mamico, ki je bila ravno tako noseča 18 tednov in je krvavela. En dan smo reševali ta porod in otroka, krvavitev pa je kar vztrajala. Ni bila zelo močna, bila pa je konstantna in gospa je izgubila že liter krvi, kar je postajalo za njo že nevarno. Naslednji dan so se odločili, da bodo naredili splav. Jaz verjamem, da take odločitve za zdravnike niso lahke, ampak tako so se odločili. Ko sem zvečer prišla v službo, je bil postopek že v teku. Vse se je dogajalo v porodni sobi in bila je šele na začetku poroda, zdravila so že sprožila popadke. Prišel je čas, da sem morala dati tisto tableto za splav. Takrat, se spomnim, me je čisto sesulo. Šla sem malo ven na balkon. Tista zdravila, za katera vemo, da sprožajo popadke, oziroma naredijo, da se loči posteljica in zato otrok prej umre, sem ji dala. Bila sem čisto iz sebe. Jaz imam otroka, ki je toliko star kot ta, ki ga zdaj ubijamo. Zame je bil pretežak dogodek. Mislila sem si: “Ne, meni tega ni treba, jaz tega nočem. To ni prav. Zakaj bi morala jaz enega otroka ubijati, če se s tem ne strinjam in se mi ne zdi prav.” Vse sem doživela še malo huje, ker sem bila tudi sama noseča. Da sem takrat vse bolj intenzivno doživela, sem danes hvaležna, ker je bil ta dogodek prvi, ki me je spodbudil k bolj poglobljenemu razmišljanju.

 

Kaj konkretno pa si čutila v sebi ob tem dogodku?

Bil je en tak občutek, da se mi je zdelo, da ne morem več živeti. Zdelo se mi je, da “me bo kar konec”. Zavedanje tega: “Bila sem pri uboju.” Grozno je, ker tega nikoli nisem hotela početi, pa sem nekako prišla do tega znotraj nekega sistema. Razmišljala sem, kako bom enkrat svojim otrokom povedala, da sem bila pri uboju nekega otroka. Potem sem doživela delovanje Svetega Duha. Ko se mi je zdelo, da ne morem tako živeti, sem šla v cerkev. Bilo je še sedem minut do maše. Šla sem v zakristijo in prosila župnika, če bi lahko imela spoved. Videl me je in v tistih petih minutah sem imela spoved. Čutila sem veliko ljubezen. In misim, da mi je Bog odpustil (solze). To me je zelo umirilo. To je bil eden močnejših trenutkov, kjer sem doživela, kako Bog resnično je. Kaj drugega bi me lahko takrat umirilo? To je bilo nekaj, kar te navznoter spremeni.

Te je ta dogodek spodbudil, da si na svojem delovnem mestu kaj konkretno spremenila?

Ja. Ker sem prej živela v prepričanju, da pridejo v porodno samo rodit in da sem s tem sprijaznjena, nisem oddala nobenega konkretnega ugovora vesti. Po tem dogodku pa sem si rekla: “Ne, tega jaz res nočem več narediti! Nikakor! Zakaj? Zdi se mi narobe, in jaz tega pač ne bom delala.” Takrat sem oddala prvi del ugovora vesti, ki sem ga napisala v smislu, da nimam problemov, če po splavu na oddelek pridejo mamice samo rodit. Jaz samo oskrbim tega otročka. Vsekakor pa nočem sodelovati pri nobenem postopku, kjer bi se jim dalo kakšna zdravila, ali bi se jim dalo kaj, kar sproža splav.

 

Kako so na ugovor vesti odreagirali nadrejeni in sodelavci?

Ugovor vesti sem najprej nesla svoji nadrejeni. Vzela ga je in me malo začudeno pogledala. Ni mi nasprotovala, a ničesar ni naredila, čeprav je po zakonodaji tako, da mi morajo oni zagotoviti, da lahko ugovor vesti konkretno uveljavljam. Verjetno še niso imeli takih primerov in niso vedeli, kako naj s tem ravnajo. Vedela sem, da moram sama nekaj narediti. Svojim sodelavcem, s katerimi sem delala, sem sama povedala, da imam ugovor vesti, da tega ne morem delati. Odzivi so bili zelo različni. Iskreno moram povedati, da pri ljudeh, kjer najmanj pričakuješ, lahko dobiš nekaj najlepšega. Ena od babic, ki sem se je precej bala, je rekla samo: “Razumem.” Druge, za katere pa si ne bi mislila, so rekle: “Pa saj boš še odrastla.” “Kaj misliš s tem?” ali pa: “Veliko muk s tem narediš mamam, ker jim je že itak težko, da grejo na splav, pa jim še ti tam otežuješ.” Vse sorte komentarji so bili. Ena druga pa je potem rekla: “Pa saj, če ti tega res ne moreš delati, bomo pa me takrat, če s tem nimamo nobenega problema.” Glavna v tistem turnusu je to lepo sprejela. Drugim je dajala to nalogo in je šlo.

 

Pa vendar to še ni konec zgodbe?

Zgodila sta se še dva taka dogodka, ki sta me močno zaznamovala in mi dala misliti. Bilo je ravno na božični večer, ko sem dobila mamico v pozni nosečnosti, da ji pomagam pri porodu za splav. Smilila se mi je. Porod je že sam po sebi neka stiska. Prav tako je stiska splav in gotovo ga ne bi delala, če ne bi bila že sama v neki stiski. V takih primerih ne veš, kaj bi sploh rekel. Težko je. Tisti božič sem bila pri porodu mrtvega otroka. Takšni dogodki ti puščajo grenkobo.

V tistem času je prišla na naš oddelek ena mlajša babica, ki je že na razgovoru povedala, da ima ugovor vesti v takšni obliki kot jaz, in so jo sprejeli. Ko sem se z njo pogovarjala, mi je povedala, da se je sama o tem veliko spraševala. Govorila je tudi z enim duhovnikom, moralnim teologom, ki pa ji je rekel, da je kakršnokoli sodelovanje pri splavu – sodelovanje pri splavu. Da imaš pri tem svoj del odgovornosti. Med seboj sva se strinjali, da gre tukaj samo še za pomoč ženski, saj je stvar že dokončna. Ampak meni so tiste besede takrat ostale v spominu.

 

Ta dva dogodka sta potem zaznamovala tvoje nadaljne raziskovanje?

Razmišljala sem o tem in ni mi dalo miru. Molila sem in tudi z možem sem se pogovarjala. Svetoval mi je, naj dobro razmislim in ne naredim nečesa na hitro. Šla sva tudi k našemu duhovniku. Svetoval je, naj pokličem koga, ki se s tem ukvarja, saj stvari na prvi pogled res niso vedeti črno-bele. Naj raziščem in pridem do zaključka, ali je to res še del splava, ali je samo “sanacija”. Vprašala sem veliko ljudi in organizacij, ki se s tem ukvarjajo in brala sem okrožnico Janeza Pavla II. Mnenja so bila različna. Nekateri so mi rekli, da je res škoda, da to mesto izgubim, kjer lahko narediš kaj drugače, kot pa večina. A kljub temu me je še naprej glodalo. Nekje so mi razložili, da je v resnici tudi to del splava. Da je problem v instituciji, kjer je odgovornost tako razdrobljena, da vsak naredi en majhen del in nihče se ne čuti odgovoren, kljub temu, da se splav vseeno izpelje do konca. Odgovornost je sicer različna, a vsak k temu nekaj prispeva. Tudi v papeževi okrožnici je nekako tako pisalo. S pomočjo tega sem potem tudi prišla do sklepa, da to je del splava. In da če je to del splava, potem jaz tega nočem delati. Govorila sem že o zaprisegah babic v starih časih, kjer je bilo zapisano: “Nikoli ne bom škodoval mami in otroku.” Zdaj je pa v sistemu tako, da morajo babice delati tudi to. In jaz tega ne morem. Ni več v skladu s tem, kar verjamem.

 

Po takšni ugotovitvi si morala gotovo zopet nekaj ukreniti?

Da. Potem sem napisala še drugi del ugovora vesti. Kjer sem napisala, da nočem sodelovati pri ničemer, kar je povezano s splavom, ker to ni v skladu z mojo vestjo. Na kratko sem napisala in to oddala.

 

Kako so v službi odreagirali na takšno odločitev?

Ko sem odgovorni v našem turnusu povedala, da se mi zdi, da je tudi to del splava in mi to ni v redu, je rekla: “Ja, seveda, da je.” Na nek način je razumela. Rekla mi je: “Potem raje pojdi od tukaj. Kaj boš ti s tem tukaj?” Takrat sem ji rekla: “Jaz delo ob porodih res rada opravljam. Zato sem tukaj.” Včasih se zdi lažje, da greš in vse pustiš, v smislu, saj za druge ni važno, kaj si mislim. Ampak to ni pot. Ker mi je to delo všeč in ker je prav, da povem. Če bo šlo, bi želela vztrajati pri poklicu babice v porodni, saj lahko tem mamam nekaj dam. Ampak je pa res, da sem takrat prvič dejala, če mi bodo rekli, da moram iti, bom pač šla. Takrat se je zamenjalo tudi vodstvo in dali so me v drug turnus, tako da nisem bila prepričana, ali nadrejena ve za moj ugovor vesti ali ne. Opozorila sem jo na to in ona je z nejevoljo dejala, da je pred dvema dnevoma izvedela. Takrat so se odločile, da morajo to razčistiti in so dali pravnikom v razmislek. Pravniki so zaključili, da ker je porodni blok tretiran kot urgenten, ne veš, kaj in koga dobiš. Zato mi ne morejo zagotoviti, da bi lahko vedno uveljavljala ugovor vesti. In zato so mi potem rekli, da če hočem imeti ugovor vesti, v porodnem oddelku ne morem delati.

 

Kako si sprejela to njihovo odločitev?

V začetku me je zelo bolelo, ker se mi je zdelo, da je to delo, zaradi katerega sem hotela biti babica. Ampak tako kot sem takrat rekla, če bo treba, bom pa šla. Ugovor vesti hočem uveljaviti. Ko eno tako odločitev sprejmeš, se ti zdi, da so se stvari umirile. Da ti pade z ramen eno breme. Bilo je nekaj pripomb sodelavk: “Joj, tega pa res ne razumem.” Razen tega ni bilo čutiti z njihove strani ničesar negativnega. Tudi s strani šefice porodnišnice, moram reči, da je bil zelo v redu odnos. Povedala mi je tudi, da je v zadnjem času prišlo na razgovor kar nekaj mladih babic, ki so imele ugovor vesti, a da z ugovorom vesti ne morejo več na porodni oddelek. Včasih me malo boli, da niso poskusili najti neke poti, da bi lahko bila tam. V glavi se pojavljajo vprašanja: “Ali potem ni moje delo nič vredno?” Zdi se ti, da izgubiš vrednost. Po zakonu so mi bili dolžni ponuditi drugo delovno mesto. Izbirala sem lahko med otroškim intenzivnim oddelkom ali poporodnim oddelkom, kjer so mamice z dojenčki. Takrat sem se pogovarjala z nekaterimi, ki delajo na intenzivnem in imajo tudi ugovor vesti. Včasih, ko je otrok zelo bolan in ga priklopijo na aparat, pa se jim zdi, da ne morejo nič narediti, ga odklopijo. Takrat se nisem bila pripravljena boriti še z eno tako dilemo, zato sem raje sprejela poporodni oddelek.

 

Kako si sprejela novo delovno mesto?

Meni je bil vedno izziv delati pri porodih. Do dela na oddelku sem imela nekoliko negativen odnos, v smislu, kaj pa tam lahko naredijo. Mogoče sem pa morala dobiti eno lekcijo, da je vsako delo cenjeno. Čisto vsako delo bi moralo biti spoštovano, ker je pomembno. Ja, je res ono v porodni bolj odgovorno, ampak zato ni nič manj pomembno, da je nekdo na oddelku z mamico, da lažje prebrodi tiste prve dve, tri noči z dojenčkom. To je bil en tak nauk, ki sem ga očitno potrebovala. Na tem oddelku mi je zelo dobro delati. Svetovati, kako naj dojijo in da naj otroke bolj crkljajo, ker to potrebujejo. Si tam z njimi, ko gredo skozi prve korake in mi je dobro.

 

Hvala za tvoje pričevanje. Želim ti še naprej veliko veselja pri tvojem delu. Verjamem, da boš naredila v življenju še veliko dobrega za novorojenčke in njihove mamice!

 

Tina Čerin