Ali tudi moški žalujejo po splavu?

Veliko se govori o splavu, o ženski, ki se zanj odloči, o trpljenju, ki jo doleti … Pa moški? Ali kaj občutijo oni?

Jana

 

Jana, pozdravljena!

Vaše vprašanje odpira zelo pomemben vidik pri t.i. »pravici do splava«: kje so pri vsem tem moški, ali (naj) imajo besedo pri tem ali bolečina praznih rok doleti tudi njih ali je to »rezervirano« samo za ženske.

V zadnjih letih sem srečala več moških, ki imajo izkušnjo splava. Izkušnja splava ni le ženska izkušnja, ampak tudi moška. Bolečino, ki jo čutijo oni, je težko prenesti na papir, saj je tako velika. Sram, krivda, občutek, da so odpovedali ali pa da niso imeli moči, da bi otroka zavarovali … Njihove besede o tem povedo največ.

»Spomnim se, da sem bil zunaj pred ordinacijo s hčerko v naročju, ki je spala in sem čakal. Zaupal sem ženi in nisem pomislil na to, da bi lahko že takrat naredila splav, dokler nisem šel vprašat zdravstvenega osebja kaj se dogaja in so rekli, da je žena na oddelku. Šel sem jo pogledat in spala je po narkozi.«

Pri moških, ki jih ženske niso upoštevale ali so jim ginekologi prepovedali vmešavanje v odločitev ženske o splavu ali življenju, se lahko pojavi občutek nepotrebnosti, da so odveč, da so nepomembni. S tem se lahko tudi kot moški, možje, začnejo umikati v ozadje in se tako začne razkroj tudi znotraj para.

»Kmalu po splavu sem zbolel za depresijo. Trajalo je nekaj let, preden sem si priznal, dokler potem enkrat nisem zmogel več. Čutenja, tako veselje kot žalost, vse se je porušilo. Trdno sem verjel v odločitev za življenje, a potem se je zgodilo ravno tisto, kar sem bil prepričan, da se ne bo. Nisem bil več gotov vase, nisem vedel več, kaj bo, kaj ne bo. Tudi kaj je prav, kaj je narobe. Nič.«

Vse to jih lahko popolnoma znotraj »razjeda«, kot rja, ki gloda in gloda. Ker se pogosto s svojimi čustvi težko soočijo, potrebujejo ogromno poguma, da si vlogo pri splavu priznajo ali pa da začutijo težo primanjkljaja. Kar pa ne pomeni, da je manjša.

»Po splavu sem precej zašel. Ljudje pravijo, da splav ne prizadane moških. Jaz sem živi dokaz, da jih. Zbolel sem za bulimijo, bruhal sem po šestkrat na dan, začel se se drogirati in piti alkohol (…). Šele po vsem tem sem uspel videti celotno sliko uničenja mojega življenja in življenja moje punce.«

Pri moških se postabortivni stres (posledice splava) pogosto kaže v depresiji, alkoholizmu, omami z drogami, spolno promiskuiteto, deloholizmom, ekstremnimi adrenalinskimi športi, v močnih občutkih krivde in nesposobnosti oz. da so kot moški odpovedali. S splavom lahko izgubijo notranji kompas, funkcijo družinskega vodje, sploh če gre za nosečnost, pri kateri niso poskusili zavarovati žene in otroka.

“Tudi sam, podobno kot žena, sem takoj začel doživljati eno tiho spraševanje v svoji notranjosti, vprašanja o smiselnosti dejanja so bila tiha, a vedno bolj navzoča. Ničkolikokrat sem se po splavu vprašal, kaj bi bilo, če … če bi bil bolj močan, če bi ženo naslonil na rame in ji dejal: »Ne skrbi, skupaj zmoreva«. Tega nikoli ne bom vedel in s tem sem se počasi sprijaznil, toda vem, da sem zaradi te odločitve padel kot mož, kot varuh družine … Bolečina, krivda, odgovornost in samoobtoževanje so le nekateri občutki, s katerimi sem se moral spopasti, toda najbolj (še vedno) boli občutek, da kot mož in zakonec nisem bil trdna skala, na kateri bi lahko z ženo skupaj zidala z zidaki, ki nama jih je naklonilo življenje …”

Kot za ženske, je tudi za moške pot osvoboditve in odpuščanja ne le mogoča, ampak je to tisto, kar jim Jezus želi podariti.

“Bogu hvaležen za milost odpuščanja in Njegove navzočnosti v najinem zakonu lahko sedaj zapišem te besede – bogatejši za spoznanje o tem, da kljub temu, da je naše zaupanje v Božjo previdnost včasih (pre)krhko, On nikoli ne dvigne svojih rok od nas …”

Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M

Članek je bil prvotno objavljen v časopisu Družina, št. 30, letnik 67.