Ali pisanje o posledicah splava ustvarja travme?

V današnjem svetu je vedno bolj priznano dejstvo, da travmatični dogodki lahko povzročajo večje ali manjše čustvene rane in zaradi tega ranjena oseba težko shaja z vsakodnevnimi pritiski.

Splav – travmatična izkušnja

Splav ženske in moški pogosto opišejo kot travmatično izgubo, ki pa je ne izžalujejo, saj to v družbi ni sprejemljivo. Mnogi menijo, da jim zaradi njihove t.i. “odločitve” žalovanje ni dovoljeno. Prav zato se pojavlja podaljšano ali celo nerazrešeno žalovanje in posledice splava postajajo vedno bolj očitne in neobvladljive.

Posledice po splavu 

Posledice po splavu ali postabortivni stres nista oznaki, ki naj bi ustvarjali stigmo ali “nabijali krivdo” osebam, ki so kakorkoli vključene v splav. Termin priznava težavnost žalovanja in okrevanja po splavu ter dovoljuje njihovo žalovanje. Pogosto se namreč osebe po splavu srečujejo s strokovnim osebjem (zdravniki, psihologi, terapevti) ali s sorodniki in prijatelji, ki jim ne priznavajo pravice do žalovanja po splavu. Vse prepogosto slišijo:

“Pojdi že naprej, saj še ni bilo nič.”

“Imaš že dva otroka, njima se posvečaj.”

“Saj boš še imela otroke.”

“Tako dolgo je že tega, ne sekiraj se.”

“Depresija, ki jo občutite, ni posledica splava,” in podobno.

Ti stavki osebi po splavu ne pomagajo. Zaradi njih se le zapre vase in o svojih težavah ne upa več spregovoriti, jih pa nosi vedno s seboj ter na podlagi potlačenih čustev reagira – včasih tudi neprimerno (izpadi jeze, joka, živčnost …).

 

 

Kdo vse izkuša postabortivni stres? 

Travmatično izgubo poleg mame čutijo tudi očetje, stari starši, tete, strici, bratje, sestre in drugi družinski člani ali celo prijatelji. Žalovanje in izguba potrebujeta prostor in čas, kjer sta lahko izraženi, prav tako pa tudi sočutje od ljudi, ki to zmorejo sprejeti in slišati, saj je ozdravljenje mogoče.

Katarina Nzobandora

 

Za pogovor po splavu pišite na katarina@zavod-zivim.si ali pokličite na 069 621 009.